Založba Maks Viktor

Baltazar Hacquet - Oryctographia Carniolica / Oriktografija Kranjske

Baltazar Hacquet - Oryctographia Carniolica / Oriktografija Kranjske

IZID PRVE KNJIGE: 2019

 

Delo sicer posvečeno geografskemu in geološkemu opisu Kranjske, Istre in sosednjih dežel, vendar Hacquet vanj mestoma vključuje tudi narodopisne vsebine.

Prvi del je izšel leta 1778. V njem lahko beremo o podzemnih jamah, slovenskem pogorju in gorovju, okamninah in fosilih ter vodah in slapovih. Celostranska ilustracija na začetku prvega zvezka velja za prvo znano upodobitev Triglava. Narejena je po predlogi kartografa Franca Ksaverja Barage leta 1776. Na koncu zvezka je privezan pregledni zemljevid goratega dela Kranjske (od Celovca do Save) s poudarkom na površju in vodovju. V drugem delu je opisano mesto Idrija, kamnine in kristali ter rudnik živega srebra s sistemom rovov. Na začetku je upodobljeno mesto na celostranski ilustraciji, na koncu pa so privezani prikazi z natančnimi izrisi notranjosti rudniških rovov. Drugi del je izšel leta 1781. V tretjem delu, ki je izšel leta 1784, je opisano Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero in Bled. Opisane so gorske reke, kamnine, kristali in Alpe. Na celostranski ilustraciji na začetku je upodobljeno Cerkniško jezero, na koncu zvezka so dodane vedute iz alpskega sveta. Četrti, zadnji zvezek se prične s celostransko ilustracijo, na kateri je veduta slapov na turški meji bosanskega kraljestva. Nadalje je opisano ozemlje tega kraljestva, reke in kamnine. Zadnji del je izšel leta 1789.

Hacquet je bil eden prvih raziskovalcev naših planin in sosednjih delov Alp. Prvi se je povzpel do ledenika pod Pasterzo leta 1779 in na Mali Triglav leta 1777, med drugim pa mu je uspelo osvojiti tudi sam vrh Triglava (prvič 8. avgusta 1779 in nato še drugič leta 1782). Velja tudi za enega prvih, ki je poskušal znanstveno opisati Kras in kraške pojave. Kot geolog je Hacquet razvijal samostojne nazore o razvoju zemeljske površine, ki so bili osnovani na podlagi kritičnega vrednotenja sočasnih teorij ter lastnih izkušenj. V prvem zvezku tega dela je zapisal: »Jaz trdim le to, kar sem videl, s preudarkom raziskal in natančno opazoval, ne da bi hotel to, kar sem videl in izkusil, predstaviti kot obče-veljavno; nasprotno, jaz se zavedam, kako malo se skladajo splošni sistemi o postanku zemlje do te ure s posameznimi opazovanji in izkustvi« (prevod povzet iz Oryctogr. carn. I., 75–76; Pintar I.). Predvsem poudarja počasen razvoj zgodovine zemeljske površine in zasmehuje poročila iz npr. Geneze. Hkrati se je zavzemal tudi za razvoj kemije, ki bi geologom pomagala pri njihovem delu.

 

Baltazar Hacquet (1739 ali 1740 – 1815), polihistor francoskega rodu (Le Coquet v Bretanji), se je v zgodovino zapisal predvsem kot botanik, mineralog in geolog, pomemben pa je tudi kot raziskovalec Julijskih Alp, krasoslovec in eden od začetnikov narodopisja na Slovenskem. Kot vojaški kirurg je v sedemletni vojni (1756-1763) služil sprva francoskim in pozneje avstrijskim silam. Na Dunaju se je spoznal z Gerhardom van Swietenom, osebnim zdravnikom cesarice Marije Terezije, ki mu je 1766 izpolnil željo in mu dodelil službo rudarskega kirurga v Idriji. V mestecu, kjer je kot zdravnik služboval znameniti botanik Antonio Giovanni Scopoli, je raziskovalno deloval predvsem na področjih mineralogije, geologije in botanike, hkrati pa je kot navdušen gornik (med prvimi se je povzpel na Triglav!) odkrival Julijske Alpe.

Leta 1773 se je preselil v Ljubljano, kjer je na ljubljanskem liceju predaval anatomijo, kirurgijo in porodništvo, ter veliko potoval (predvsem dežele JV Evrope). Ustvaril je pomembno naravoslovno zbirko »Naturalienkabinet«, obnovil t. i. »anatomsko gledališče« in se dopisoval s številnimi znanstveniki iz vse Evrope. Njegova zbirka je bila tako znamenita, da si jo leta 1784 ob obisku v Ljubljani ogledal tudi cesar Jožef II. Leta 1787 se je odzval vabilu univerze v Lvovu (takrat prestolnica Galicije, danes Lviv v Ukrajini) in tam poučeval naravoslovje do 1805, ko je bil premeščen v Krakov, kjer je leta 1807 postal dekan medicinske fakultete. Leta 1810 se je upokojil in zadnja leta preživel na Dunaju.

(vir: dedi.si)

 

Prevod: Primož Debenjak

Založništvo: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in Založba Maks Viktor

 


Cena: 0,00 EUR
Količina: 

Copyright MAXXmarketing Webdesigner GmbH

Kontakt

       Tomaž Čeč

    • 040 560 656
    •  Maks Viktor d.o.o.

Prešernova cesta 3

1000 Ljubljana

Prijava na novice